Kdo je mladi raziskovalec, ki raziskuje elektroenergetiko?

Kot mladi raziskovalec sem danes zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko, kjer sem se že v času študija zelo dobro ujel z ekipo LEON-a, Laboratorija za električna omrežja in naprave. Všeč mi je razgibanost dela in da imam svobodo razvijati lastne ideje.

Čeprav sem se sprva preizkusil tudi pri delu v industriji, sem hitro ugotovil, da me bolj vleče v akademsko okolje. Tukaj namreč lahko združim raziskovanje, poučevanje in sodelovanje z različnimi ekipami.

V laboratoriju sodelujem pri različnih raziskovalnih in aplikativnih projektih, programiram, analiziram podatke in komuniciram s projektnimi partnerji.

Moje delo obsega tudi izvajanje vaj za študente prve stopnje pri predmetu Elektroenergetsko omrežje in naprave, kjer skušam teorijo čim bolj približati praksi. Delo s študenti je razgibano in mi omogoča veliko svobode pri iskanju rešitev.

Dneve, ko delam na fakulteti, prispem v pisarno že zelo zgodaj, običajno okoli 6:45. Tako se izognem gneči na cesti in dan začnem v miru. Kadar delam od doma, pa enostavno odprem računalnik in začnem z jutranjim pregledom e-pošte.

Na podlagi projektnih rokov si postavim prioritete: kateri projekt je kritičen, kdo čaka na moj odziv, da lahko nadaljuje s svojim delom itd. Seveda pa se čez dan pogosto zgodi, da uleti kak nujen mail ali naloga, ki jo je treba takoj rešiti. Takrat se prioritete pač spremenijo.

Dnevi, ko vodim vaje, so povsem posvečeni študentom; včasih to pomeni tudi tri ali štiri cikle vaj v enem dnevu.

Proti koncu dneva pogledam, kaj sem uspel dokončati in česa ne. Tako si pripravim načrt za naslednji dan.

Pomembno mi je, da študente spodbujam k raziskovanju, samoiniciativnosti in iskanju njihovih lastnih poti.

Trudim se, da se pri vajah počutijo sproščeno, hkrati pa pridobijo znanje in realen vpogled v elektrotehniško prakso.

Verjetno je moja največja prednost, da precej hitro razumem stvari in jih tudi hitro izvedem. To pride prav pri raziskavah, programiranju in pri delu s študenti, kjer moraš biti odziven in prilagodljiv.

Seveda pa je prav ta hitrost lahko tudi izziv. Včasih je namreč težko uravnotežiti tempo z natančnostjo; ni namreč vse, kar je narejeno hitro, opravljeno tudi dobro.

Pomembno mi je, da v ekipi vzdržujemo dobro klimo. Odnosi so lahko zahtevni, saj smo ljudje različni. Vendar z nekaj truda lahko ustvarimo okolje, kjer se vsak počuti slišanega in spoštovanega.

V prihodnosti bo umetna inteligenca močno vplivala na raziskovalno delo. Spremenil se bo način, kako iščemo informacije, pregledujemo literaturo in razvijamo nove ideje. To prinaša večjo učinkovitost, hkrati pa postaja vse teže ustvariti nekaj res izvirnega.

Kar zadeva poučevanje, po mojem mnenju človeškega stika ne bomo tako hitro nadomestili z umetno inteligenco. Vsak študent je drugačen, ima svoj način razmišljanja, ozadje in tempo. Z algoritmom tega ne zajameš.

Pod črto: še vedno bomo asistenti in profesorji tisti, ki znanje predamo, prilagodimo razlago in študentom pomagamo razvijati razumevanje. Umetna inteligenca nam bo pri tem v pomoč, ne bo nas pa zamenjala.

Sicer pa me zanimajo nove tehnologije in različni načini razmišljanja; pa tudi to, kako ljudje doživljajo svet okoli sebe.

Že med študijem sem se preizkusil v različnih okoljih: od kabliranja do dela s strankami na bencinski črpalki. To mi je dalo širši pogled na svet in ljudi.